Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite, 
čeprav je njena pot strma in težka. 
In kadar vas vzame na svoje peruti, se ji prepustite, 
čeprav vas utegne meč, skrit med njenim perjem, raniti. 
In kadar vam govori, ji verjemite, 
četudi vam njen glas pretresa sanje, kot vam sever pustoši vrtove. 

Kajti tako kot vas ljubezen krona, vas mora tudi križati. 
Pripomore vam k rasti, a vas tudi oklesti. 
Tako kot se vzpne do vaših višin in vam boža najtanjše veje, ki trepečejo v soncu, 
bo prodrla tudi do vaših korenin in jih stresla tam, kjer se oklepajo zemlje. 

Kakor žitne snope vas zbira k sebi. 
Omlati vas, da bi vas razgalila. 
Preseja vas, da bi vas rešila plev. 
Melje vas do čiste beline. 
Zgneta vas, dokler ne postanete voljni. 
Nato vas izroči svojemu ognju, da bi mogli postati sveti kruh za božjo gostijo. 

Vse to vam stori ljubezen,
da bi spoznali skrivnost svojega srca
in v tem spoznanju postali delček srca Življenja.

Kahlil Gibran