Ti veš kje te čakam, ko dan spet mineva

in bele nad poljem ležijo meglice.

Podoba še tvoja v spominu sameva

in misel potuje tja preko ravnice.

Nebo je neskončno in duša, ki upa, globoka kot reka.

Sledi še dišijo in čez so mostovi za pot do človeka.

Med rože in trave tu veter le dobre prinaša novice.

Res svetle so zvezde in včasih do jutra letijo kresnice.

Še v sanjah te vidim, ko greš mi naproti

in senca se tvoja spet k moji privija.

Želim si, da prideš kdaj zopet po poti,

ki nima križišča in vstran ne zavija.

Feri Lainšček

Hans Thoma - Waldwiese, 1876