Un lenzuolo di nebbia avvolge il cielo,

e la pioggia minuta e lenta cade;

le colline lontane han messo il velo,

e di fango si coprono le strade.

Piangono come vedove le biade,

e l’elegia, battendo stelo a stelo,

addormenta le selve e i nidi invade,

i nidi pieni di piume e di gelo.

Che narrano le gocce ai bruchi erranti?

Alle bucce che dice il vento fioco?

Oh nelle tombe scheletri grondanti,

oh beltà, robustezze, a poco a poco

scioglientisi coll’acqua, e vegetanti!

E la gente sonnecchia intorno al foco.

Emilio Praga, Ottobre

Chi vuole la comodità con Cristo, ha sbagliato indirizzo.

Papa Benedetto XVI

Joaquín Sorolla y Bastida

Pensa al mondo che porti dentro di te.

Rainer Maria Rilke

Luis Graner y Arrufi

Come 

se si potesse 

scegliere in amore.

Come 

se non fosse un fulmine

che ti spezza le ossa 

e ti lascia 

lungo disteso

in mezzo al cortile.

Julio Cortázar

Vladimir Zhdanov

Življenje, veliko, visoko, večno,

kličem ti: Dober dan!

in ti ponujam roko za srečno

skupno vandranje kdove kam.

Čez solzenja, cvetenja, zorenja,

na severni in na južni tečaj,

v dolino solz in na goro vstajenja

in zmerom znova k sebi nazaj.

Dober dan, možnosti in dolžnosti,

večni up in stalna norost,

dober dan, mila ptica mladosti

in tvoja pesem – dar in skrivnost.

Dober dan, življenje! Silno in milo.

Kot na praznik prihajam v tvoj hram

in ti šepečem na uho

besedilo zaljubljenih: Rad te imam!

Tone Pavček

Pascal Campion

Kar v življenju boli, ni odpovedovanje, ki je zares potrebno,

temveč so to radosti, ki bi bile nujne.

Te so izzivi človeškega bivanja, ki jim ni lahko zadostiti

in ki nikoli ne prenehajo povsem.

Kar boli med umiranjem, ni konec vsega zemeljskega uživanja,

temveč trajanje vsega na zemlji zamujenega.

To so možnosti smisla v človekovem bivanju,

ki nikoli niso bile izpolnjene in ki se nikoli ne povrnejo.

Elisabeth S. Lukas

Andrew Wyeth

Srebrni prapori vihrajo

in voda oljnato se vije.

Na bregu reke si in mahaš

in zmeraj lepše siješ.

Pokrajina je kot kovina,

ki luč nabrušena jo cepi.

Na bledi čeli se presojen

in hladen veter nama lepi.

V očeh, globoko v meni, bivaš,

svetleča žalost te obdaja.

Jezni glasovi zazvenijo,

kadar steklen večer prihaja.

Tvojo dobroto v misli jemljem.

Oljnata voda se vali.

In moja sloka senca rase.

Padajo zvezde. Gozd šumi.

Laszlo Lator

César de Cock

Moj sen te s pljuskanjem umiva,

z valovi k tebi se prižemam,

z rokami vodnih trav te božam,

s trajno ljubeznijo objemam.

Obraz ti sije, pozibavaš

kot lokvanj se v nenehnem plesu.

Kateri takt iz globočine

pregiblje v vitkem se telesu?

Tri dni sem taval po gozdovih.

Skoz cvetni dež me piš je nosil.

V daljavi so žareli stolpi,

grenkobo zemlje sem okusil.

Kako naj, ptica v zgodnjem vetru,

izrečem te neizrekljiva?

Cvet lokvanja v nenehnem plesu.

Nezabna in nedosegljiva.

Laszlo Lator

Monet