Moj sen te s pljuskanjem umiva,

z valovi k tebi se prižemam,

z rokami vodnih trav te božam,

s trajno ljubeznijo objemam.

Obraz ti sije, pozibavaš

kot lokvanj se v nenehnem plesu.

Kateri takt iz globočine

pregiblje v vitkem se telesu?

Tri dni sem taval po gozdovih.

Skoz cvetni dež me piš je nosil.

V daljavi so žareli stolpi,

grenkobo zemlje sem okusil.

Kako naj, ptica v zgodnjem vetru,

izrečem te neizrekljiva?

Cvet lokvanja v nenehnem plesu.

Nezabna in nedosegljiva.

Laszlo Lator

Monet