Srebrni prapori vihrajo

in voda oljnato se vije.

Na bregu reke si in mahaš

in zmeraj lepše siješ.

Pokrajina je kot kovina,

ki luč nabrušena jo cepi.

Na bledi čeli se presojen

in hladen veter nama lepi.

V očeh, globoko v meni, bivaš,

svetleča žalost te obdaja.

Jezni glasovi zazvenijo,

kadar steklen večer prihaja.

Tvojo dobroto v misli jemljem.

Oljnata voda se vali.

In moja sloka senca rase.

Padajo zvezde. Gozd šumi.

Laszlo Lator

César de Cock